Slovenska vojaška tradicija je bogata. Svoj zgodovinski spomin veže na domačo plemiško rodbino, grofe in kneze Celjske, boje z Osmanskim cesarstvom in velike kmečke upore na Slovenskem. Slovenci so bili kot vojaki zelo cenjeni v vojaških enotah Habsburške monarhije in Avstrijskega cesarstva. Najbolj znan slovenski vojak v 18. stoletju je bil sloviti matematik in topniški častnik baron Jurij Vega. V času Ilirskih provinc je Napoleon Bonaparte ukazal oblikovati poseben ilirski polk, ki se je leta 1812 udeležil vojnega pohoda v Rusijo. Tako se je leta 1918 s približno 12.000 pripadniki izoblikovala prva slovenska vojska v sodobni zgodovini Slovencev, ki jo je vodil general Rudolf Maister. Njegova vojska je osvobodila in ohranila Maribor z zaledjem. Leta 1919 je bila slovenska vojska odpravljena, nadomestila jo je vojska Kraljevine Jugoslavije.
Po napadu sil osi aprila 1941 in zlomu vojske ter kraljevine je bilo slovensko ozemlje razdeljeno med štiri okupatorje. Že 26. aprila 1941 je bila ustanovljena Protiimperialistična fronta, ki se je poleti preimenovala v Osvobodilno fronto slovenskega naroda in je po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo organizirala oborožen boj proti okupatorjem. Slovenci smo z neposrednim bojem zagotovo pomembno prispevali k zmagi zaveznikov. Po vojni smo morali že drugič v 20. stoletju opustiti zamisel, da bi ustanovili svojo vojsko.
Prve zasnove Slovenske vojske v samostojni Sloveniji so se izoblikovale maja 1991, ko se je v 710. učnem centru v Pekrah in 510. učnem centru na Igu pri Ljubljani začelo izvajanje poskusnega vojaškega roka s prvo generacijo slovenskih vojakov v novejši zgodovini naše države. Ta vojska je v eni najkrajših vojn v zgodovini svoji domovini priborila neodvisnost. Slovenija je samostojna in neodvisna država od 25. junija 1991.
Pripadnice in pripadniki Slovenske vojske s svojim odličnim delovanjem in prizadevanji ohranjamo in razvijamo tradicionalne vrednote Slovenk in Slovencev.