Jugoslovanska ljudska armada (JLA) je prvič z orožjem nastopila proti novi slovenski vojski oktobra 1990, ko je zasedla Republiški štab Teritorialne obrambe (RŠTO) v Ljubljani. Naslednji poskus uveljavitve volje JLA s silo je bil 23. maja 1991 v učnem centru Pekre pri Mariboru, ko je na podlagi odigranega incidenta poskušala priti do vojaških obveznikov.
Republika Slovenija je samostojnost razglasila 25. junija 1991. Istega dne so oklepne in druge enote JLA začele oboroženo agresijo, da bi zasedle mejne prehode. JLA je imela nalogo, da prekine povezave Slovenije s svetom, razoroži pripadnike TO in Policije ter prisili vodstvo slovenske države v zaustavitev ukrepov, ki jih je sprejelo za ustanovitev samostojne države.
Slovenija je boj sprejela. Enote TO in Policije so načrte vojske onemogočile. Zmagale so v spopadih za meje, zaustavile premike sovražnih kolon, blokirale enote JLA v vojašnicah ter jim onemogočile oskrbo države.
Vojna je trajala od 26. junija do 7. julija, ko je bila podpisana Brionska deklaracija. Ob podpisu je imela TO nadzor nad celotnim ozemljem Slovenije. Zadnji vojak JLA je Slovenijo zapustil v pristanišču Koper 26. oktobra 1991. Ob začetku spopada je imela TO približno 16.000 mož pod orožjem, do konca vojne pa približno 35.000. V oborožitvi enot ni bilo oklepnih sredstev ter artilerije. Pripadnikov slovenske Policije je bilo približno 10.000.
JLA je imela v desetdnevnem spopadu uničenih ali poškodovanih 31 tankov, 22 oklepnih bojnih vozil pehote, 172 transportnih vozil, 6 helikopterjev idr. Imela je 45 mrtvih in 146 ranjenih. Enote TO so zajele 4693 pripadnikov JLA in 139 pripadnikov zvezne milice. Na slovenski strani je bilo 19 mrtvih in 182 ranjenih.
710. učni center Pekre(14 KB)
510. učni center Ig(13 KB)